Novo tisočletje je za rafting podjetje prineslo nove cilje in izzive (No.11)

16 december 2020

Za vstop v 21.stoletje in hkrati 3. tisočletje sem izbral našo prestolnico Ljubljano. Vedel sem, da so tam odlične žurke, imel sem veliko prijateljev, ki so ravno tako napovedali praznovanje v Ljubljani. Moj glavni cilj ni bil novoletna fešta v Ljubljani, cilj je bil napad na študentske domove, napad na potencialne rafting, kajak in canyoning kupce. Napad z vizitkami in prospekti. Razdeliti 500 vizitk in 500 prospektov. Cel dan sem hodil po študentskih domovih in pridno delil svoje vizitke in prospekte. Do zadnjega. Ja, kar nekaj žurk in nazdravljanj sem dal čez tisti dan…

Kakšna brca v temo. Moja prva misel, ko sem se ves mačkast 01.01.2000 dopoldan prav na počasi sprehajal iz Rožne doline proti železniški postaji. Lovil sem vlak za Most na Soči. Na sto koncih sem videl svoje rafting, kajak in canyoning prospekte in vizitke, kako so ležale/li po tleh. Zmečkani, umazani, strgani, pohojeni… Na tleh nisem videl le uničenega promocijskega materiala, videl sem denar. Denar, ki sem ga plačal, da sem lahko promocijske materiale natisnil in delil. Da sem lahko prvič javno promoviral rafting, kajak in canyoning. Slab, čuden občutek, pa vseeno sem si mislil: Slab začetek, dober konec. Bolj sem se tolažil, kot kaj drugega. Čas je pokazal, da ideja le ni bila tako huda brca v temo, kot je na začetku kazalo. Ena vizitka je zagotovo dosegla pravo osebo. Še danes zelo dober prijatelj Gorazd, takrat na ŠOU Ljubljana zadolžen za študentske izmenjave. Še isto leto smo imeli na raftingu prvi avtobus študentov na izmenjavi. Pa še veliko avtobusov v naslednjih letih.

Martina se vrne iz študija na obali in mi zvečer v Hamurabiju* v roke potisne knjigo. Pravi, da jo glavni junak spominja name. Naj si jo preberem.  Mogoče mi bo všeč. Mogoče se bom prepoznal. Seveda sem jo prebral in se prepoznal. Richard Bach David - Jonatan Livingston Galeb. Bach je letenje uporabil kot metaforo za življenje. Življenje pa je iskanje, je proces stalnega učenja in ponovnega odkrivanja tistega kar človek od nekdaj zna. Jonatan mi je povedal, da bom dolgo letel sam, če bom hotel leteti visoko. A če bom letel visoko, bom videl daleč. Videl bom dlje. Ko sem preigraval Bachove metafore sem se odločil, da grem višje. Hotel sem videti dlje.

Z nakupom nove opreme so se v letu 1999 kopičili novi problemi na katere nisem bil ob nakupu opreme pozoren. Z skladiščenjem le te. Preveč vsega je bilo, da bi lahko imel vse spravljeno zadaj v kombiju, kot v pretekli začetni sezoni. Zato sem prosil Johnsona, če mi omogoči, da del njegovega skladišča za pijačo, lahko koristim za svojo opremo. Dovolil mi je, a s tem ni bil vedno zadovoljen. Tudi njemu je hudo primanjkovalo prostora. Še posebej ob vikendih in dnevih, ko smo imeli koncerte ali druge dogodke. Jonatan galeb je v takih trenutkih, ko je bil Johnson slabe volje zaradi moje opreme namignil, da je potrebno preveriti še kakšno drugo lokacijo. Lokacijo, kjer bom lahko letel višje.

Kot obseden sem se dan za dnem ob različnih urah vozil po Tolminu in preigraval, kje bi lahko imel svojo novo pravo pisarno. Svojo agencijo, kjer je prostor za stranke, opremo in vozila. A kaj, ko ponovno nisem imel ideje, kje in kako bom dobil denar za nakup svojega prvega poslovnega prostora. Imel sem že en kredit, katerega sem sicer odplačeval a sem bolj kot ne životaril iz meseca v mesec. Po nekaj tednih neprespanih noči, od neprestanih misli na novo lokacijo, sem se odločil in potrkal na Postaji na vrata Alpkomerca. Če ne vprašam, ne bom vedel. Spremljala me je mantra: Znam, Zmorem, Bom.  Želel sem do direktorja, do gospoda Teodor-ja Štrukelj. Ker nisem bil napovedan so vrata ostala zaprta. Napako sem popravil, prej poklical in se napovedal. Srečanje z gospodom Štrukljem je bilo zame zelo stresno. Spomnim se, da sem ob prihodu v pisarno imel usta tako suha, da nisem mogel povedati kaj je razlog, da sem prišel. Ponudil mi je vodo, me opogumil, da ne grize, naj se sprostim in povem kaj si želim.

Zadihal sem, se sprostil in mu povedal kdo sem, kaj delam. Da želim od njega kupiti prazne prostore bivše tolminske pekarne, ki je v lasti njegovega podjetja. Povedal sem mu, da nimam denarja imam pa vizijo in prepričanje v to, da bom uspel. Ideja in vizija sta mu bili všeč, ni pa mu bilo všeč to, da nimam denarja. Namesto nakupa mi je predlagal najem prostora. Za začetek, čez kakšno leto pa mogoče nakup. To je največ, kar mi lahko ponudi, so bile njegove besede. A to ni bilo v skladu z mojo filozofijo. Lahko rečemo tudi, da ni bilo v skladu z poslovno rafting strategijo. Nisem želel plačevati npr. tri ali štiri leta najemnine, nato, po tem pa opraviti nakup istega prostora za katerega bi nekaj let že plačeval najemnino. Tako bi nepremičnino v bistvu plačal dvakrat. Vstal sem in se zahvalil za sestanek. Rokovala sva se, za sabo sem zaprl vrata. V trenutku, ko sem še držal kljuko vrat na zunanji strani pisarne, mi možgan pošlje signal. Potrkam ponovno na vrata gospoda Štruklja in prosim za dodatnih pet minut sestanka. Dobil sem dve minuti. Ti dve minuti sem izkoristil za to, da sem gospoda Štruklja prepričal, da mi da kredit kar on sam. No, ne on. Firma Alpkomerc. Če ne bom plačeval redno kredita, sem predlagal, da se obroki , ki jih bom plačal štejejo kot  plačilo najemnine, namesto kot plačilo kupnine. Tako bi v primeru mojega neplačevanja, nepremičnina še vedno ostala v lasti Alpkomerca. Prepis pa uredimo šele takrat, ko je plačan moj zadnji obrok kredita. Vse kar v vmesnem času investiram v prostor, šteje podjetju Alpkomerc v dobro. Z široko odprtimi očmi, je gospod Štrukelj dejal:˝Ti pa maš jajca, da prideš s takim predlogom.˝  Dogovorila sva se za skupni ogled poslovnega prostora.

Izkazalo se je, da je bila to še ena nora poteza, ki je padla na plodna tla. Pravniki gospoda Štruklja so pripravili pogodbo in dobil sem ključe svojih prvih poslovnih prostorov. Iz pisarne v Škodi karavan sem napredoval v pisarno v kombiju Citroen C25. To, da sem imel svoje prave poslovne prostore pa je bil vesoljski preskok. To, da sem v rokah držal ključe svojega prvega poslovnega prostora z 70m2. Še danes se spomnim besed, ki so prišle ne vem ali iz Martininih ali Janovih ust. ˝Ki pa bomo s tkaj placa? Ma ti si prow zmešan.˝

Bolj kot strah kaj bomo s toliko prostora, me je mučilo dejstvo, da nisem še imel popolnoma izdelane strategije, kako bom kar na enkrat plačeval dva kredita hkrati. Za en kredit odgovarjam sebi, za drugega pa imam na grbi hišo staršev prijatelja in prijateljevo podjetje.

Borut Nikolaš

*Hamurabi - legendarni tolminski vse generacijski bar s poker avtomati, fliperji, biljardi...

Napis, ki še danes krasi vhod bivšega Hamurabija:  Če je Tmin raj, je Hamurabi japka.