Rafting firma bo! (No.6)

10 december 2020

V leto 1998 sem zakorakal odločen kot še nikoli. Odločen, da postanem samostojen podjetnik. Imel bom svojo rafting firmo, naj stane kolikor hoče. Naj govorijo in mislijo kar hočejo. Ni vse samo Bovec. Zakaj ne bi športni turizem uspel tudi v Tolminu? Tudi v Bovcu se moraš za vsako aktivnost nekam odpeljati. Bovec je samo center - izhodišče. Zakaj ne bi jaz iz Tolmina naredil novo adrenalinsko izhodišče? Nov športno adrenalinski center. Bazo, ki bo omogočala turistom iz vsega sveta, da uživajo v neokrnjeni naravi, ki jo Tolmin z okolico zagotovo ima.

Ena od knjig, ki sem jih bral med prazniki ponoči v avtu (Čustvena Inteligenca) me je prepričala, da sem sposoben. Tako sem knjigo razumel. Iz knjige sem laično razbral, da profil moje osebnosti ustreza, da je moja čustvena inteligenca dovolj dobro razvita. Dala mi je moč odločitve, ki je pretehtala v korist rafting firme. Dojel sem, da imam sposobnost razumevanja in obvladovanja svojih čustev in čustev drugih ljudi. To je baje zelo, če ne celo najbolj pomembno za osebni in poslovni uspeh. Tako pravijo knjige, jaz sem jim verjel. Takrat sem svojemu znanemu reku: Kjer je volja je pot, dodal tudi svojo mantro, svoje nove svete besede, ki me od takrat spremljajo in bodrijo v najbolj kritičnih situacijah. Še danes.

Znam, Zmorem, Bom…

Z Davidom sem se v zimskem času dogovoril, da po dobri ceni odkupim vso njegovo rabljeno opremo, ki sem jo že imel. Z raftom vred. Kakšna pa je rafting firma brez rafta. Z zaslužkom preko javnih del, sem vsak mesec po malo Davidu odplačeval svoj dolg za rafting opremo. Ok, si mislim, imam opremo za osem oseb in en raft. Rafting lahko izvajam a ponudbo je potrebno razširit. To kar imam trenutno, bo za kaj resnega premalo, potrebnoa bo investirat malo več, če želim, da mi uspe. Ne bo dovolj samo rafting. Rabim kajak ponudbo, kolesa, kombi za prevoz oseb. Rabim še vsaj en raft in več opreme. Kaj če pride deset ali več oseb? Vse to je nakazovalo na dejstvo, da rabim še veliko denarja, ki ga seveda nisem imel. Roko na srce, nisem imel za burek.

V sredo 08.04.1998 sem uradno postal samostojni podjetnik, registriran na AJPESu stanje na TRR 0 SIT. To je bila šesta rafting firma v Posočju. Ime Maya sem si sposodil kar od Johnsona. On je imel bar Maya, jaz pa športni turizem Maya. Vesel, srečen in ponosen sem naredil plan, kako bom začel delat svoje prve marketinške akcije, da pripeljem v Tolmin čim več gostov. Takih, ki bodo prišli z razlogom. Ki bodo želeli, da jih Niđo zapelje na rafting, kajak, canyoning ali pa na kolesarski izlet. V knjižnico sem šel po knjige, da bi se naučil posla. A me je knjižničarka pisano gledala, ko sem jo prosil, če mi lahko svetuje kakšno pametno knjigo, kako postat uspešen podjetnik v turizmu. Ko me je vprašala kaj imam bolj točno v mislih, sem ji povedal, da bom rafte vozil. Gospa je takoj svetovala, da kakšno rafting firmo v Bovcu obiščem, ker rafting se samo v Bovcu vozi. Tega v Tolminu ni. Videl sem, da iz te moke ne bo kruha. Se bo treba kaj drugega spomnit.

Nedelja 12.4.1998 ob cca 12:00, se pripravljam, da nekaj malega pojem, pa strese. Močno strese. Borovci pri Johnsonu so se družno zazibali v čudnem nenavadnem loku, kot bi bili iz gume, kot bi jih val potiskal. WTF. Kaj se dogaja. Potres. Da, prišel je tiho, nenappovedano a odločno. Eden najmočnejših 20. stoletja. Magnituda 5,6.  Ustrašil sem se, kaj bo sedaj. Poklical sem nekaj prijateljev, vsi so bili živi in zdravi. Zvedel sem, da je Bovec konkretno poškodovan. Da so hiše v zelo slabem stanju. Podatka o ponesrečenih nisem dobil. Vedelo se je, da so ljudje prestrašeni. Tudi jaz sem se prestrašil. Kaj bo z mano, kaj s turizmom, kaj bo z mojim poslom, če je v Bovcu vse razsuto? Bodo ljudje sploh upali v dolino? Pa je na srečo tudi to šlo mimo. Seveda ne tako hitro kot se tukaj bere, a je šlo.

Prijatelja Marko Tabaj in Simon Gabršček sta bila vedno bolj radovedna kaj počnem. Oba velika ljubitelja narave, eden plezalec drugi jamar sta se mi pridružila pri raziskovanju okolice. Lokalnih terenov, primernih za moje potrebe teh sem bil lačen. Dva do tri krat tedensko smo v maju raziskovali kanjone, grape in soteske. Iskali smo lokacijo, kjer bi lahko atraktivno in varno izvajali canyoning. To je v Bovcu pred potresom poleg rafting in kajak avanture postajala glavna atrakcija novodobnih adrenalinskih športov. Meni pa ni bilo do tega, da bi se vozil v Bovec za vsako aktivnost. Vedel sem, da rafting moram izvajati v zgornjem delu reke Soče. Druge ni, tam je Soča najbolj divja, atraktivna in primerna za rafting vožnje. Druge možnosti za atraktiven rafting ni. A kar me je res zanimalo, je bilo to, da razvijem športni turizem v Tolminu. Tam kjer pravijo da se ne da, tam kjer je vse  brez veze. Tam kjer sem videl svojo prihodnost. V Tolminu, ki ima potencial. V to sem bil sveto prepričan.

Borut Nikolaš