Rafting pri Johnsonu (No.4)

08 december 2020

V firmi, kjer sem bi zaposlen sem dal aprila odpoved in se ˝radi mira˝ od mame in sestre iz blokovskega udobnega stanovanja preselil k Johnsonu v šotor. Druge alternative ni bilo. Nisem imel denarja, nisem imel stanovanja, imel pa sem šotor. Šotor, ki je bil namenjen za kamping dopust na morju, postal pa je moj novi dom ob reki Soči. Za šest mesecev.

V Soči sem namakal svoja oblačila, kuhal na manjšem gorilniku. Martina Krivec, danes Šlaus, ki je bila takrat moja punca in dolgoletna sodelavka, klicali smo jo Šefica, mi je občasno nosila oblačila prat domov k njeni mami, da jih je spustila skozi pralni stroj, da so cunje oprale, ne samo zmočile v Soči. Martina mi je bila takrat res velika opora, verjetno edina, ki je zares, brez najmanjšega pomisleka verjela vame.

Moja prva rafting pisarna tolminske podružnice Sport active je bila kar v mojem rdečem Škoda caravan avtomobilu, parkirana poleg mojega novega doma. Kakorkoli, trud se je izplačal. Bil sem vesel. Imel sem svojo prvo pisarno in v pisarniškem prtljažniku vso potrebno rafting opremo (osem kompletov), tako da sem bil za furo pripravljen praktično vsak trenutek. Spomnim se, svojih prvih dveh investicij. Prva je bil velik moder blok - dnevnik, ki je imel na vsakem listu samo en datum. Želel sem namreč, da imam na vsaki strani dovolj prostora za vse rezervacije, ki se bodo vrstile ena za drugo. Druga investicija pa je bil prenosni telefon Motorola preko katerega naj bi se vrstile vse rezervacije. Tako sem mislil ali bolje, upal in želel. Iz lesenega ploha sem z rezkarjem, ki mi ga je posodil Sipek, naredil prvo reklamno tablo, ki je nakazovala, da se pri Johnsonu dogaja nekaj novega. Sip – Darjan Ozebek, je prijatelj, ki mi je ogromno pomagal. Več v nadaljevanju. Po Tolminu se je hitro razvedelo, da je Niđo pri Johnsonu odprl podružnico rafting firme Sport activ iz Bovca.

Pa gostov, ni bilo od nikjer. Telefon je bil nem. Ker nisem vedel, kaj bi s časom počel, sem Johnsonu pomagal kot hišnik in natakar v baru. Sprva izposojen nato na kredo kupljen moj prvi kajak Dagger RPM mi je pomagal, da sem vsak dan po nekaj ur pilil svojo kajak tehniko v Johnsonovi brzici, ki je danes žal ni več. Ko je zazvonil telefon je bil to največkrat David, ki je preverjal koliko denarja si bova lahko razdelila. A žal nikoli nisem imel kakšne dobre novice o delitvi najinega profita. Profil gostov pri Johnsonu ni najbolj ustrezal športnemu turizmu. Mislim, da sem se Davidu po enem mesecu, ko je videl, da nimam niti enega samega gosta zasmilil. Poklical me je in mi v enem tednu poslal  kar dve skupini. Sreča je bila neizmerna. Rafting v Tolminu se je uradno začel. Prvi dve rafting skupini sem uspešno ˝sfural˝. Prvih osem oseb. Ampak to za prvo leto še ni bilo vse.

Gopod Igor Vidič, domačin, odličen košarkar in kasneje košarkarski sodnik se je odločil, da pelje na rating družino ali prijatelje. Tega se ne spomnim najbolje. Se je pa zgodila prva konkretna šala. No ja, danes na to gledam kot na šalo, tistega popoldneva sem se pošteno razjezil. Takrat se je pri Johnsonu veliko krat smukal Igor Velikonja. Lokalec, ki ga je rad dal na zob. Ko je Vidic pripeljal skupino na rafting, sem bil v Johnsonovi brzici, saj ni bilo nobene napovedane rezervacije. Sem pač treniral kajak prečenje, surfanje v roli, eskimski obrat…

Nekaj mi v možganu namigne: ˝Bejž v pisarno, če slučajno pride kdo na rafting.˝ In možgan ubogam. Parkiram kajak na brežino, počasi slečem jopič, čelado in krovnico ter se sproščeno sprehodim proti pisarni – moji rdeči Škodi karavan. Ko od daleč zagledam svojo pisarno me skoraj kap. Vidim Igorja kako v Škodo ravno poseda vseh pet mojih prvih rafting gostov. Vsi so že oblečeni v neoprensko obleko, na sebi imajo jopiče in čelade, na strehi pisarne pa zavezan raft. WTF. Začnem vpiti, lahko rečemo, da se začnem dreti in vsi gosti me začudeno gledajo. Pridem do njih in vprašam Igorja kaj se dogaja. On pa malo zmedeno, malo prestrašeno, malo pod gasom: ˝Te ni bilo, te nisem najdu, sem jih mislu kar jst na rafting peljat.˝ Vidic gleda debelo, saj ni vedel, kdo je odprl firmo. Ni vedel kdo naj bi jih peljal na rafting. Vedel je, da nekdo pri Johnsonu. In Igor ga je meni nič, tebi nič sprejel in oblekel. Oprema je bila v prtljažniku, tako da prav veliko dela ni imel. Skratka prevzel sem goste in odpeljal svojo prvo rafting skupino.

Od takrat sem pisarno vedno zaklepal, na vetrobranskem steklu pa pustil sporočilo s telefonsko številko. Poskusno rafting sezono – v letu 1997 sem prepeljal celih trinajst gostov.

Borut Nikolaš