Zapiranje podružnice in dilema ali odpreti rafting firmo (No.5)

09 december 2020

Ker se je prva poskusna sezona rafting podružnice v Tolminu z vsega trinajst udeležencev končala precej jalovo, si lahko mislite, koliko sem zaslužil in koliko denarja mi je ostalo za preživetje zime. Športni turizem katerega sem se poskusno lotil je namreč izrazita poletna sezonska dejavnost. Ko sem se odločal za ta korak in pustil službo sem bil prepričan, da zimo lahko z lahkoto preživim, če to uspe Davidu in vsem Dalmatincem. Nisem pa vedel kako zelo težko je priti do želenega števila gostov, ki omogočijo dovolj velik zaslužek, da preživiš zimo do naslednje sezone.

Jasno je bilo, da nisem zaslužil niti centa. Vse kar je bilo zaslužka od prvih trinajst gostov, ni zadostovalo niti za redno plačilo obrokov za Motorolo, niti za pivo, ki sem ga spil v večernih urah pri Johnsonu. Nekje globoko v sebi sem vedel, da bo v prihodnosti bolje, nisem pa imel pojma, kako bom do tega prišel. Niti sanjalo se mi ni.

V septembru 1997 po končani sezoni sem se odločil, da se začasno – do naslednje sezone zaposlim preko javnih del na Komunali Tolmin. Od zraka se živeti ne da. Hodil sem v službo in dalje mozgal in razmišljal kako do svoje firme. Posmeha in zbadljivk je bilo še več. Kako ne, po trinajstih gostih v celi sezoni. Spraševal sem se ali me tako sovražijo ali mi tako privoščijo, da pogrnem na polni črti? Jim je moj neuspeh duhovna hrana?

Pa s septembrom ni prišel samo problem kako finančno preživeti zimo. Nad glavo je ves čas visel, še en konkreten izziv. Kje spati, kje živeti? Septembra, ko se lepi dnevi in tople noči poslovijo, ni pri Johnsonu več žive duše. Niti za dobro debato, za mrzlo pivo, še manj pa za družbo ponoči. Kampiranje pozimi v šotoru pri Soči. Misel na to se je še meni zdela prehuda. Tu je na pomoč priskočil Sip - Darjan Ozebek. Sip je mojster za vse. Tehnično podkovan in duhovno naravnan. V nekem obdobju je nehote postal moj mali Guru. Delil mi je nešteto različnih, nasvetov, razlagal filozofijo Učenca Don Juana (Carlos Castaneda), ki skozi življenje preizkuša človeške zmogljivosti. In še veliko tega in onega. Pri Johnsonu sva se dnevno srečevala. Bil je ˝master šef˝ pri gradnji brunarice, izgradnji nadstreška - cerade, miz, klopi… Ni da ni. Vedel je s čim se spopadam. Ob njem sem se vedno dobro počutil, dajal mi je nek notranji občutek varnosti.

Nekje konec septembra, je bilo kot vsako leto potrebno cerado – streho, razstaviti in pospraviti pred zimo. Med delom mi je namignil, da mi mogoče lahko pomaga, kam in kako čez zimo. Ker vidi, da imam dve roki, da znam marsikaj samostojno narediti. Pove mi za njegovega prijatelja Edvarda Stamsnijder in ženo Jano Dolenc. Jana akademska slikarka iz Tolmina, Edvard psiholog iz Nizozemske. V vasici Kamno sta kupila hišo, katero je Sip obnavljal. Ona dva pa sta živela na Nizozemskem. Menil je, da bi se mogoče lahko dogovoril z Edvardom, da čez zimo preživim v hiši, namesto plačila najemnine pa bi  v/na hiši dogovorjeno število ur oddelal.

In zgodilo se je. Po nekaj telefonskih pogovorih z Edvardom in Jano sem dobil ključe hiše Kamno 13. Bil sem hišnik, ki je popravljal, belil, vlekel elektriko in vodo, postavljal gips stene… Včasih sam, včasih skupaj s Sipom. Odvisno od zahtevnosti dela. Bil sem srečen, imel sem streho nad glavo, bil sem na toplem.  Je pa imel ta naš dogovor en velik minus, katerega sem zavestno sprejel. Edvard in Jana sta se za vse večje praznike vrnila v Slovenijo za cca 7-14 dni - kakor kdaj. V njuno hišo na Kamnem. Takrat sem moral vse kar je bilo mojega iz hiše sprazniti v avto in se iz hiše odseliti za čas praznikov, njihovega dopustovanja. Tako sem vse praznike v zimskem času preživljal pri Johnsonu. V avtu. V moji pisarni. Največkrat sam s sabo z različnimi knjigami v roki. Pred avtom sem si kuhal, v avtu spal. Včasih me je kdo obiskal. Za vikende, ko se je Martina vrnila iz faksa sem bil veliko pri njej doma. Nikoli pa nisem tam spal. Ko so prazniki minili, sem se lahko do naslednjih praznikov nazaj naselil v hišo. In to se je ponavljalo. Če je kdo kdaj slišal, da sem ˝sovražil˝ Božič, je to glavni razlog. Ker sem zavidal ljudem toplino, ki so jo imeli doma. Danes je Božič moj najljubši praznik, ker imam dom z veliko ljubezni in topline. Ker imam najlepšo družino na svetu. Kako se stvari v življenju zavrtijo.

David me je poklical in prosil, da vso opremo katero mi je posodil vrnem do začetka nove sezone leta 1998. Septembra je po pričakovanju zaprl svojo podružnico v Tolminu. Začela se je moja glavna bitka vseh časov – sam proti sebi. Na izbiro sem imel dve možnosti. Ali naj končno prisluhnem vsem, ki se mi smejijo in me zasmehujejo. Naj dvignem roke, se predam in jim dam prav. Jim dam še več razlogov za zasmehovanje ali pa grem na nož, kljub katastrofalnemu začetku. Odločitev ni bila lahka, volja pa je bila močna. Neustavljiva. Želel sem svojo rafting firmo.

Borut Nikolaš